Najpomembnejše pooblastilo oz. orodje, ki ga ima občinski svet je sprejem vsakoletnega občinskega proračuna. To je razrez pogače, ki da pooblastilo občinski upravi, da uresniči zastavljene naloge ter da porabi sredstva za namen in v višini, kot določa sprejet proračunski dokument. Večina mojih so-svetnikov se pomena sprejemanja proračuna ne zaveda. Še vedno prevladuje mnenje, da je proračun lahko samo tak, kot ga predlaga uprava ter da je zahtevati spremembe oz. nadgradnjo neprimerno. Temu ustrezno poteka tudi razprava. Nekateri jo izkoristijo za splošno kritiziranje ali pa hvaljenje, drugi pa za boj za posamezne manjše spremembe.
Sam se poslužujem obeh pristopov. Želim biti zahteven tako na splošni ravni kot aktiven pri posameznih spremembah, čeprav so možnosti, da opozicijski svetnik uspe zelo majhne. Včasih tudi to uspe. Pri sprejemanju proračuna za letošnje leto sem ob prvi obravnavi (proračun se sprejema v dveh) zahteval, da se mora iz gradiva videti višina prenesenih obveznosti iz preteklega leta. Javne finance namreč beležijo zgolj dejanske prilive in odlive (denarni tok) in ne vseh finančnih obveznosti in terjatev ter ostalih knjiženj, kot pri računovodstvu gospodarskih družb. Zato lahko pride do enormnih skritih obveznosti, ki niso razvidne iz predpisanih elementov proračunskega dokumenta. In moje vztrajanje je imelo smisel. Gradivo za drugo branje je postreglo s pregledom, ki je razkril, da je neplačanih dobrih 4,3 milijonov evrov. Pri tem je tudi v javnosti zelo odmeval dolg Mestne občine za materialne stroške osnovnih šol, ki je konec lanskega leta znašal 140.000 evrov, ta znesek pa se je v prvih 2 mesecih letošnjega leta povečal še za nadaljnjih 100.000 evrov.
To pa ni bil edini razlog, da sem glasoval proti sprejemu proračuna. Z glasom proti sem protestiral proti več kritičnim točkam letošnjega razreza občinskih financ. Prva je, da je to proračun, ki legalizira lani sklenjeno najemno pogodbo za prostore RIC, kjer je prišlo do večmilijonskega oškodovanja občinskih financ v naslednjih 20 letih. Da se tudi odgovorni tega zavedajo, je razvidno iz predlagane postavke v višini 315.000 evrov, ki ne pokrije niti letnih obveznosti po podpisani sporni najemni pogodbi ob dodatnem dejstvu, da občinski dolg do RIC-a iz leta 2011 znaša še nadaljnjih 40.000 evrov. Prav tako sem dosleden pri večletnem vztrajanju, da se spremeni oz. racionalizira način izvajanja mestnega potniškega prometa. Na leto za ta namen namenimo skoraj 600.000 evrov oz. skoraj 3 evre na prevoženi kilometer avtobusov. Kar ne bilo toliko sporno, če ne bi statistika povedala da imamo na prevoženi kilometer samo enega potnika. Nadalje je težko iti mimo postavke za plačilo električne energije za javno razsvetljavo. Že pred leti so v občinski upravi na mojo pobudo predstavili, da bi menjava obstoječih žarnic lahko prinesla prihranke do 50% letne porabe (ob letnem strošku skoraj 400.000 EUR). Vendar za tako investicijo po odločitvi uprave v tem trenutku ni denarja. Zavedam se, da se novomeška občina ne more pohvaliti z razumevanjem javno-zasebnega partnerstva po 4 propadlih razpisih (ki so nas mimogrede stali med 50.000 in 100.000 evrov). Pa vendar se včasih vprašam, kje je zdrava pamet in gospodarno obnašanje.
Najbolj aktualna pika na i letošnjega proračuna je pokrivanje stroškov projektiranja za neuspešno zastavljeno športno dvorano Portoval. Nekaj časa sem lovil sapo na zadnji seji Občinskega sveta, ko smo izvedeli, da smo oz. bomo za projektiranje plačali kar 850.000 evrov ter da se občina z izvajalci pogaja še glede nadaljnjih 150.000 evrov. Se še spomnite kulturniki, športniki in ostali društveniki kako prosite za par 100 ali pa 1000 evrov. Potrjuje se pravilo, da je lažje ukrasti milijon kot nekaj evrov.
Novo mesto čaka še eno leto brez želje in možnosti, da se resno pristopi k prenovi razbohotene občinske porabe, ki ovira razvoj in napredek našega mesta.
Objavljeno v Udarnem listu.