Tokratni advent ter prazniki bodo zelo drugačni od tistih, ki smo jih poznali v zadnjih letih. Za večino nas so zadnji tedni že drugič v tem letu zelo posegli v vsakdanje življenje. Otroci se ne smejo družiti, šolarji in učitelji se gledajo prek ekranov. Marsikdo ne more opravljati svojega dela, ogrožena so delovna mesta. Številni delajo od doma ali pa v skafandrih in maskah. Zelo težko je starejšim, ki so zdravstveno najbolj ogroženi. Za njih so stiki povečano tveganje, hkrati pa je pogosto, da ravno občasna srečanja z domačimi pomenijo najbolj pričakovane trenutke v dnevu ali tednu. Na preizkušnji je naše razumevanje življenja v skupnosti. Zelo pogrešamo druženja in vsakršne socialne stike, pa vendar nam težko uspeva, ko se moramo odpovedati nečemu, kar ni neposredno povezano z nami in našim zdravjem. Nova realnost povečuje stiske številnih posameznikov in vprašanje je, ali znamo prepoznati težave in tesnobo v naši soseščini. Zato so junaki poleg naših zdravstvenih in negovalnih delavcev (bolnica, zdravstveni dom, domovi starejših občanov) tudi prostovoljci, ki pomagajo na terenu (obiski, pogovori, dostave iz trgovine, prevozi …).
V oktobru sem šel na eno redkih poti v tujino v letošnjem letu. Na povabilo Združenih narodov sem se v Palači narodov v Ženevi kot eden od govornikov prvega mednarodnega županskega foruma, ki je bil posvečen trajnostnemu razvoju urbanih središč. Med uvodnimi govorci je bila tudi legenda svetovne arhitekture in urbanizma, lord Norman Foster. O njem sem vedel marsikaj še iz časov, ko je njegov biro sodeloval s trebanjskim Trimom. Zato sem mu z veseljem prisluhnil. Mož, ki je v zadnjih letih zaznamoval urbanistični razvoj številnih svetovnih metropol, kot so New York, London, Tokio, Berlin, Madrid, Barcelona in še mnogih drugih, je v Ženevi razmišljal o prihodnosti mest v luči epidemije koronavirusa in podnebnih sprememb. Lord Foster ne pričakuje, da bo aktualna epidemija razvoj mest in družbe postavila na glavo, bo pa gotovo vzpodbudila in pohitrila nekatere procese, ki so se začeli že prej in bi se slej kot prej odvili tudi brez virusa. Svojo tezo je pojasnil z zgodovinskim preletom razvoja Londona, v katerem je velikemu požaru leta 1666 sledila revolucija protipožarne gradnje, izbruhu kolere v 19. stoletju razvoj kanalizacijske infrastrukture, boju proti tuberkulozi pa je sledil razcvet modernizma z velikimi okni, terasami, svetlobo, belino in čistočo. Eden največjih urbanistov našega časa je prepričan, da so bili omenjeni izjemni dogodki samo sprožilci neizogibnega.
Zato tudi na mestni občini razmišljamo o tem, kako se odzivati na izzive, ki jih postavlja obdobje epidemije pred nas. Če se navežem na Fosterja, trajnostna mobilnost in digitalizacija nista nekaj novega, bosta pa hitreje postala nova realnost, kot bi sicer. Prav tako je dejstvo, da bomo v prihodnosti v naši družbi imeli več starejših (in posledično manj mlajših). Za starejše moramo najti nove oblike podpore za čim dolgotrajnejše bivanje v domačem okolju. Občina je v letošnjem letu začela subvencionirati socialnovarstvene storitve socialnega servisa varovanja na daljavo za občane z najnižjimi prihodki, v naslednjem letu pa bomo začeli s sistematičnim računalniškim opismenjevanjem starejših po krajevnih skupnostih.
Potrditev dobro zastavljene občinske politike na področju kvalitete bivanja pa so tudi podatki na področju demografije. Imamo več kot 1100 občanov več kot pred petimi leti in današnje številke otrok v vrtcih ter šolah za 3 do 4 odstotke presegajo tiste, ki jih je predvidela demografska napoved, ko smo leta 2015 pričeli pripravljati tri leta kasneje sprejeto občinsko strategijo. Zato za številne poznavalce tudi ni presenečenje, da je Mestna občina Novo mesto po izračunih Ministrstva za finance najrazvitejša mestna občina v Sloveniji. In to ne samo po kazalcih, ki jih prispeva odlično novomeško gospodarstvo, ampak tudi po kazalcih, ki jih prispeva javni sektor. To je naš skupni uspeh. Kot skupnost moramo znati sodelovati, deliti nesebično to, kar poznamo, znamo in vemo, tako da lahko vsi skupaj bolj kakovostno živimo v domači občini. Tega, kar lahko prispevam jaz, namreč ne more nihče drug nadomestiti. In tako se bogatimo skupaj. S tem namenom je na družbenih omrežij zaživela skupnost #novomesto ZAME. Virtualni prostor, v katerem si izmenjujemo koristne informacije. Vabljeni.
Številke in uspehi so na koncu samo toliko vredni, kolikor znamo poskrbeti za naše najranljivejše. Številna društva na različnih področjih združujejo stotine prostovoljcev. Naša občina je med najbogatejšimi tudi v tem segmentu. Začetek decembra je čas, ko se jim ob mednarodnem dnevu prostovoljstva posebej zahvalimo in poklonimo njihovim dejanjem. Predpraznični čas, čas adventa, pa je pravi čas, da vsi nekaj naredimo za dobro naše skupnosti. Pomagamo znancu ali sosedu.
Praznični december bo letos drugačen, kot smo ga bili vajeni. Kar bo le mogoče (lučke, praznični sejem), bomo ohranili oz. izvedli. Še vedno pa je lahko pravljičen tudi v teh posebnih okoliščinah. Če si to le dovolimo.
Kolumna Gregorja Macedonija, župana Mestne občine Novo mesto v glasilu Novo mesto (december 2020)