Leta 1865 je Novo mesto praznovalo 500-letnico ustanovitve mesta. Bili smo del avstro-ogrske monarhije, ki ji je načeloval cesar Franc Jožef. Uradni jezik je bila nemščina. Že nekaj desetletij pred praznovanjem obletnice so se narodna gibanja v monarhiji začela prebujati in od programa Zedinjene Slovenije, ki je zahteval enakopravni status slovenskega jezika v monarhiji, je minilo že 17 let. Novo mesto je imelo gimnazijo, frančiškanski samostan in kolegiatni kapitelj, ki so bili jedro kulturnega in narodnega življenja. Meščani so si ob pomembnem jubileju zastavili nalogo, da postavijo zgradbo, ki bo središče narodnega kulturnega in družbenega življenja. Izgradnja je bila prevelik zalogaj in ob poltisočletnem jubileju mesta so postavili zgolj temeljni kamen. Toda bili so vztrajni in med letoma 1873 in 1885 so postavili prvi narodni dom na slovenskem ozemlju. Gradnjo so financirali sami meščani in večkrat so se znašli v položaju, ko je zmanjkalo denarja. Za uspešen zaključek financiranja gradnje del so izdali tudi obveznice. V Narodnem domu sta najprej delovali čitalnica in knjižnica, kasneje pa je postal sedež številnih društev, med njimi tudi društvo Sokol, zato se Narodni dom pogosto poimenuje tudi Sokolski dom.
Ob koncu lanskega leta, tik pred božičem, je bila podpisana pogodba za celovito obnovo te za Novo mesto in tudi Slovenijo simbolno zelo pomembne stavbe. Stavbe, ki ima status državnega kulturnega spomenika. Stavbe, ki ni tako razkošna, kot so kasneje zgrajeni narodni domovi v Ljubljani, Trstu, Celju ali Mariboru. Toda novomeški Narodni dom je bil prvi. In zrasel je iz skupnosti. In ravno skupnost je tista, ki jo imamo v mislih, ko prenavljamo stavbo novomeškega narodnega doma. Z željo, da bo služila meščanom oz. še širše – občanom. Osrednji del stavbe je dvorana. Dvorana, ki je precej manjša od tiste v Kulturnem centru Janeza Trdine, kamor se je iz Narodnega doma po letu 1977 preselil tedanji Dom JLA. Gostila bo lahko dogodke z med 100 in 150 udeleženci. In dvorano takšne velikosti pogrešamo v novomeški kulturni infrastrukturi. Druga najpomembnejša vsebina bo stalno postavljena muzejska razstava o Leonu Štuklju, izjemnem Novomeščanu, najuspešnejšem slovenskem olimpioniku, velikem Človeku. S tem izpolnjujemo obljubo družini, ki je našemu mestu predala izjemno zbirko Leona Štuklja. Poleg večnamenske osrednje dvorane bo še nekaj manjših večnamenskih prostorov. V obnovljeni Narodni dom bomo skušali umestiti čim več vsebin in dogodkov, ki bodo nadgradili in dopolnjevali že danes bogato kulturno ponudbo Novega mesta.
Prenovo Narodnega doma smo začeli na pragu praznovanja 660-letnice ustanovitve Novega mesta. Prepričan sem, da ne obstaja bolj simbolni projekt ob novi pomembni obletnici dolenjske prestolnice. Prenovljeni Narodni dom bo pomenil nov kamenček v razvojnem mozaiku današnjega Novega mesta. Predstavljal bo nov kraj ustvarjanja, srečevanja in druženja. In to so temelji skupnosti. Na neki način bo tudi simbolni pomnik praznovanja 660-obletnice ustanovitve mesta.
Naši predniki so se za svojo narodno identiteto in s tem tudi za osebno svobodo borili in v ta boj vlagali veliko. Svoj čas, energijo, znanje in denar. Hkrati so tvegali svojo osebno svobodo in nekateri tudi življenje. Dandanes nam za življenje v slovenski državi, kjer je uradni jezik slovenščina, tega ni treba. Pa vendar vse to ni samoumevno in večno. Še toliko bolj v današnjem spreminjajočem in vse bolj nevarnem svetu. Zato se je vredno boriti za skupnost. Za okolje, v katerem bomo lahko produktivno delali in kvalitetno živeli. Za okolje, v katerem bomo ustvarjali ter se srečavali in družili v spoštovanju drugačnosti in različnosti. Za tako Novo mesto se je vredno skupaj potruditi. Več nas bo delovalo v tej smeri, boljše okolje bomo imeli.
Veselim se pomladnih dni ob reki Krki, na Trški gori in Gorjancih in drugod po naši lepi občini. Še posebej pa se veselim srečevanj, ki jih prineseta prebujajoča narava in vse bolj toplo pomladansko sonce.
Kolumna je objavljena v glasilu Novo mesto, marca 2025.