V soboto, 25. oktobra, se je v jutranjih urah zgodil fizični napad na Aleša Šutarja, ki se je ob 21.30 istega dne izkazal za uboj. Novo mesto se je združilo v žalosti, predvsem pa v ogorčenju in jezi ob vprašanju: »Zakaj je moral nekdo umreti, če smo velikokrat, prevečkrat opozarjali, da se povečuje obseg fizičnega nasilja in kriminala, ki ima v veliki večini skupni imenovalec v socialnih okoljih, v katerih otroci ne obiskujejo in zaključujejo osnovne šole, so skoraj vsi brezposelni in v katerih rojevajo deklice, mlajše od 15 let?« Sogovorniki na sestankih v Ljubljani so se sicer včasih pretvarjali, da poslušajo, slišali pa so nas skozi svoj filter, ki nas je obtoževal nestrpnosti do etnične skupnosti. Ker se zakonodaja ne sme pripraviti samo za eno skupino državljanov. Bolj smo razlagali, da gre za širši problem, ki se tiče celotne slovenske družbe, bolj so bili prepričani, da je naš cilj škodovati samo eni etnični skupnosti. Ko smo pripravili pobudo za spremembo štirih zakonov s področja socialne in družinske politike, trga dela in prometa (»Pobuda za zaščito otrok iz problematičnih socialnih okolij«) brez ene same navedbe pridevnika »romski«, so salonski branilci človekovih pravic detektivsko ugotovili, da smo pod videz splošnih zakonodajnih predlogov skrili nestrpno akcijo, ki ima namen škoditi točno določeni etnični skupnosti.
V nedeljo smo v dolgih vrstah prihajali prižgat svečo našemu someščanu Alešu – Acotu, v torek pa smo se v času izredne seje Občinskega sveta, ki je potekala v rotovžu, zbrali na protestnem shodu na Glavnem trgu. Številna množica, ki je napolnila mestno središče, je bila glasna in tudi nedvoumna, ko je šlo za sporočilo vladnim predstavnikom in predstavnikom pravosodja. Še glasnejša je bila v sporočilu kulturnega in mirnega izražanja ogorčenja, jeze in jasnega »Dovolj je!«. Na seji ni noben predstavnik Vlade ali pravosodja iskal vzrokov v nestrpnosti večinskega prebivalstva ali v zimzelenem ponavljanju vprašanja o dostopu do vode (verjetno so s ponavljanjem laži že sami sebe prepričali). Slišali smo priznanje, da je država odpovedala, in najavo radikalnih ukrepov. Občinski svet je sprejel sklepe, ki so jasno povzeli področja, potrebna sprememb:
1. pregon organiziranega kriminala ter pregon kaznivih dejanj zoper prebivalstvo in premoženje;
2. učinkovito delovanje organov pregona ter pravosodnih organov s ciljem, da bi preprečili vsako zastaranje in povratništvo;
3. zagotavljanje enakosti pred zakonom;
4. prejemanje denarne socialne pomoči mora biti pogojeno z aktivnim vključevanjem v družbo;
5. ob upoštevanju načela največje koristi otroka je treba zagotoviti izvrševanje obveznega osnovnošolskega izobraževanja;
6. preprečiti, da bo brezposelnost oportunistična izbira in ne okoliščina, na katero posameznik nima vpliva;
7. zagotoviti vsem otrokom varno življenjsko okolje ter izvedbo ustreznih ukrepov za zaščito otrok;
8. do 30. 11. 2025 sprejeti sistemske interventne zakonodajne spremembe, ki bodo učinkovito omogočile celovito reševanje varnostne problematike z ukrepi na področju javnega reda in mira.
Vlada je predlagala in Državni zbor je 18. 11. 2025 nekaj po polnoči sprejel Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti. Zadnja točka je bila torej uresničena. Prav tako je Vlada RS zagotovila dodatne kadrovske in materialne vire, ki se izkazujejo v večji prisotnosti policije in davčnih organov na terenu ter v aktivnostih, kakršnih še nismo doživeli. Delno so v sprejeti zakon vključeni mehanizmi, ki preprečujejo povratništvo pri prekrških in kaznivih dejanjih, prvič uvaja tudi možnost posega v socialne pomoči ob večkratnem kršenju pravil skupnosti. Še vedno pa ni videti volje, da bi bilo strožje kaznovano neobiskovanje osnovne šole in da bi se preprečilo izogibanje vključevanju na trg dela. Vsi, ki znamo gledati na problematiko celovito, vemo, da brez teh sprememb ne bo dolgoročnega napredka. Ko bo prisotnost policije in davčnih služb popustila, bo vse enako slabo ali še slabše, saj vzroki ne bodo odpravljeni.
Verjetno delim s številnimi soobčani občutke bolečine in zgražanje ob »ljubljanski« razpravi, ki je spremljala zakonodajni postopek v Ljubljani. Če so bili najvišji predstavniki države pripravljeni priznati krivdo za nedelovanje, številni njihovi politični sopotniki, strokovnjaki in nevladniki še vedno vztrajajo v vlogi »salonskih branilcev človekovih pravic«. Pri tem ne vidijo dejanskih kršitev človekovih pravic zanemarjenih otrok, zlorabljenih deklet in številnih žrtev objestnega fizičnega nasilja.
Doživeli smo premike, ki so bili še pred mesecem dni nemogoči, vendar pa se zdi, da so državni organi že zdaj odpovedali pri izvajanju veljavne zakonodaje. Seveda je jasno, da bo ključna izvedba vseh odgovornih pri izvajanju zakonodaje. Tukaj bomo morali enotnost ter moč »glasne« zahteve z Glavnega trga ohraniti in vztrajati. Naučili smo se torej, da so premiki možni, vendar ne brez vzpostavljene politične volje. In kot kaže, je medijsko in vsakršno meglo v Ljubljani prevetrila samo enotna množica. Zato vas, ob zahvali za to držo in enotno podporo, vabim, da skupaj vztrajamo pri sporočilu: »Dovolj je!« Za resnične premike bo potrebno še veliko našega skupnega dela.
Kolumna je objavljena v glasilu Novo mesto, decembra 2025.