Številni občani na Dolenjskem, Kočevsko-Ribniškem, Posavju ter v Beli krajini so poleg kraj in fizičnih napadov v zadnjih letih deležni vse bolj drznih napadov na policiste in fizičnega obračunavanja med šolarji. Medtem ko predstavniki države razmišljajo in se pogovarjajo, kaj storiti, se situacija v lokalnih okoljih vsak dan poslabšuje.
Zelo pogosto so odgovorni vladni funkcionarji (tudi s pomočjo medijev) težave na terenu opravičevali z nestrpnostjo večinskega prebivalstva. Ti naj ne bi sprejemali drugačnosti in naj bi z odrivanjem etnične manjšine povzročili njihovo bedo. A z izpostavljenimi primeri v zadnjem letu se je izkazalo, da to ni tako. Ko je televizija prikazala popolnoma razbit in z več šivi zakrpan obraz šolarja v brežiški osnovni šoli ter nedavni primer iz Kočevja, ko se je skupina Romov spravila na policijsko patruljo ter zbila policiste na tla in jih pretepala z brcami, se problematika ni mogla več pojasnjevati z nestrpnostjo večinskega prebivalstva.
Vse bolj je jasno, da Rome najbolj ogrožajo drugi Romi zaradi razmaha kriminalne dejavnosti, ki jo napajajo transferji socialne in družinske politike iz državnega proračuna, ter da je temelj vse slabše varnostne situacije v sistemsko nepravilno zastavljenih politikah na področju sociale, družinske politike in trga dela. Odstotek državljanov, pri katerih sistem ne deluje, res ne zveni veliko. Če pa govorimo o populaciji 20 tisoč oseb na določenem geografskem območju, je to alarm za sistemsko ukrepanje.
V avgustu letošnjega leta je minilo eno leto od vložitve paketa zakonodajnih sprememb pobude »za zaščito otrok iz problematičnih socialnih okolij« 11 dolenjskih, belokranjskih, kočevsko-ribniških in posavskih županov, ki je bil vložen z več kot 31 tisoč podpisi državljank in državljanov. V oktobru se je nato odvila razprava na matičnih delovnih telesih Državnega zbora RS (na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide ter na Odboru za infrastrukturo, okolje in prostor), ki sta zakonske predloge z glasovi poslancev vladne koalicije zavrnili in s tem končali zakonodajni proces župansko-ljudske zakonodajne pobude. Ob koalicijskem poenotenju za zavrnitev pobude (ki so jo podpisali vodje poslanskih skupin Gibanja Svoboda, SD in Levice) so se v vladni koaliciji zavezali, da bo vlada do konca leta 2023 pripravila in v zakonodajni postopek vložila svoj paket predlogov sistemskih zakonodajnih rešitev. Do danes jih še niso pripravili.
Ob županski zakonodajni pobudi smo zelo jasno izpostavili, da naslavljamo vzroke; neobiskovanje in posledično nezaključevanje osnovne šole, »poklicno« brezposelnost in nezmožnost države zagotavljati enakopravnost državljanov pri plačilu globe zaradi prekrška, četudi s strani prejemnika denarne socialne pomoči. Ker vsakodnevno okoli 500 otrok ne hodi v zakonsko obvezno osnovno šolo (ter jih potem več kot 90 % le-te tudi ne konča) in ker je brezposelnost v določenih socialnih okoljih (predvsem romska naselja) 99-odstotna, lahko govorimo, da z neukrepanjem in ohranjanjem navedenih socialnih in družinskih politik ter trga dela brez ustrezne nadgradnje slovenska država sistematično in sistemsko zanemarja otroke iz problematičnih socialnih okolij. Krši njihove pravice, zaščitene z mednarodnimi konvencijami, in jim krade prihodnost. Konkretno, v lanskem letu so novomeške osnovne šole dosledno prijavljale neobiskovanje pouka šolskemu inšpektoratu; v določenem obdobju je bilo vseh prijav 62 in čez nekaj mesecev je bilo zaključenih 58 primerov z izrečeno kaznijo denarne globe staršem. Plačana je bila samo ena globa. Vse ostale ne bodo nikoli plačane in bodo ostale brez učinka, saj izvršba na sredstva denarne socialne pomoči ni možna. Sporočilo? Če ne hodiš v šolo, ni posledic. Policisti doživljajo, da posameznik v romskem naselju pri zasegu nelegalne pištole plačilni nalog z globo raztrga. Vsem, ki se dnevno ukvarjamo z reševanjem romske problematike kot pretežnega dela problematike socialnih okolij, je jasno, da gre za zahteven izziv, ki pa se ga da in mora reševati.
Varnostna problematika v JV Sloveniji je torej posledica in ne vzrok obravnavane tematike. Poslabševanje varnostnih razmer dokazuje, da se razrašča mafijsko kriminalno delovanje na področju mamil, preprodaje orožja in zlorab mladoletnih otrok za kriminalno delovanje. Največja ironija pri tem je, da so najstabilnejši finančni vir tega kriminalnega delovanja ravno sredstva socialne in družinske politike Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zato je največja odgovornost in tudi edina pot za resen premik v reševanju te problematike sprememba (nadgradnja) zakonodaje na področju sociale, družinske politike, trga dela in pravosodja. Konstantna negativna kadrovska selekcija v državni politiki prinaša manj znanj in izkušenj o medresorskem in sistemskem reševanju teh izzivov, ki so ključni za doseganje pozitivnih premikov. Zato ni napredka. To že veliko let zaznavamo številni, ki smo v podrejenih sistemih odvisni od dobrega delovanja na državni ravni.
Po enem letu se paket županskih zakonodajnih sprememb, nadgrajen s predlogom sprememb zakona o osnovni šoli, vrača pred poslance. Ali bodo koalicijski poslanci eno leto bližje volitvam, ob zavedanju neuresničene lanske zaveze ob zavrnitvi konkretnih (in do danes še ne izboljšanih ali preseženih) predlogov, lahko še naprej ohranjali sistematično zanemarjanje otrok? Z izgovori o nestrpnosti večinskega prebivalstva in sklicevanjem na romsko prekmursko situacijo dokazujejo popolno odsotnost uvida v dejansko stanje. V obdobju zadnjega leta brez ukrepanja se je populacija sistemsko zanemarjenih otrok povečala za nadaljnjih 400 novorojenih. Neukrepanje je nerazumljivo, nesprejemljivo in kruto.
Kolumna je objavljena v glasilu Novo mesto, septembra 2024.