Ko to pišem še ni konec meseca junija, na katerega je vezanih kar nekaj obljub župana Muhiča. Obljubil je gradbeno dovoljenje za ŠD Portoval, sklenitev pogodbe z državo za sofinanciranje 2,5 milijona evrov in objavo razpisa na katerem bo dobil izvajalca, ki bo dvorano zgradil za 9,8 milijona evrov (z vključenim DDV). Kot berem iz spletnih medijev neuradni glasovi iz Občine že najavljajo, da iz vsega skupaj ne bo nič. Sprašujem se, kdaj bomo dočakali jasne besede o (ne)uspehu projekta in kdo bo odgovarjal za potrošenih 2 ali celo 3 milijone evrov.
Ne znam drugače, kot da aktivno sodelujem na sejah občinskega sveta in skušam kakšno stvar premakniti na vsaj zmerno racionalno pot. Proti mojim predlogom se glasuje zato, ker so moji. Velikokrat čas potrdi moje besede, ampak takšno zadoščenje ne šteje dosti.
Imam srečo, da preko službenega dela in udejstvovanja v kulturi prihajam v stik z lokalnimi okolji po Sloveniji in tudi širše. Tako lahko primerjam delovanje moje domače občine z ostalimi. Večina primerjav mi prinaša frustracije. Zakaj imajo druga okolja na ključnih mestih ljudi z vizijo – ljudi, ki izkoriščajo kombinacijo lokalnega, regionalnega, evropskega in globalnega? Svet ponuja ogromno priložnosti in imamo samo dve skupini ljudi – tiste, ki to izkoristijo in tako delujejo ter ostale.
Pred kratkim me je nov novomeški spletni portal cuvar.si povabil, da podam mnenje o zaprtju starega mestnega jedra za promet. Eden od ostalih povabljenih piscev je bil tudi direktor novomeškega javnega zavoda za turizem g. Ivo Kuljaj. Njegov prispevek mi je bil izmed vseh (vključno z mojim) vsebinsko najbolj prepričljiv. Toda haloooo! Ali ni to oseba, ki je že 6 let najtesnejši županov sodelavec na področju turizma. In ta oseba zapiše:« Dejstvo pa je tudi, da tega stanja ne bo moč več prepuščati stihiji. Če hočemo delati poteze, moramo imeti vizijo.« Potem pa je v tekstu večkrat navedeno »potrebno bo«. Zgornji citrat lahko berem kot, da si je nekdo zelo trudil zadeve prepuščati stihiji, ampak po 6 letih bo stihija izgubila moč in prišel bo čas za akcijo in vizijo. Kot novomeščan se že veselim, čeprav se hkrati zavedam, da v zapisu ni bilo niti enega stavka v prvi osebi, ki bi hkrati pomenil zavezo prvega moža novomeškega turizma za vsaj eno aktivnost.
Ta tekst pišem v Makedoniji. Danes sem skupaj z občinskimi in državnimi predstavniki prisostvoval odprtju nove osnovne šole v Ilindenu pri Skopju. Župan je pridobil za izgradnjo 500.000 evrov donacije, poleg tega pa še dodatno donacijo s strani lokalnega podjetja za celotno opremo šole, kjer ima vsak učenec svoj računalnik. Šola se ogreva in hladi s toplotno črpalko, ki izkorišča vodo iz vrtino do podtalnice. Sem ponosen, da sem aktivno sodeloval pri projektu. Toda hkrati me je groza, ko pomislim na energetske prenove potrebne šole v Novem mestu: Grm, Bršljin, Center in tako dalje.
Novomeščani se pogosto ne znamo potegniti zase. Ne znamo zahtevati od naših predstavnikov aktivnosti in rezultatov in ne verjamemo v svojo moč. Pa ni tako. Predlagam, da vsak naredi samo en korak na leto. Pa naj bo to kritična in glasna zahteva na Svetu staršev v šoli ali vrtcu ali izrečeno mnenje na letnem občnem zboru ljubiteljskega društva ali pismo bralcev v lokalnem časopisu ali elektronska pošta direktorju Komunale. In ostane še nešteto drugih možnosti. Toda koraki se bodo seštevali v gibanje in gibanje bo prineslo spremembe. Odločitev ali bomo med ambicioznimi sredinami ali na drugi strani se začne z mojim korakom. Tudi zato obljubim, da ne bom izgubil voljo do aktivnega sodelovanja na sejah občinskega sveta.

Objavljeno v Udarnem listu.