Prejšnji teden je bila na Dolenjskem in v Beli Krajini na obisku Vlada. Sicer nekoliko okrnjena, vendar še vedno skupina ministrov s predsednikom na čelu, ki imajo polna zakonska pooblastila za vodenje in upravljanje te države. Zaključno srečanje v Kulturnem centru Janeza Trdine je bilo nekoliko klavrno, saj poleg županov in nekaterih vidnejših gospodarstvenikov ni bilo veliko udeležencev. Navkljub temu je bila vsebina pogovora korektna in primerna. Odločitev dosedanjih vladnih ekip, ki jih vodi Janez Janša, da obiskujejo slovenske regije, je pozitivna in zapolnjuje vrzel, ki jo ima večji del slovenske politike v pristopu do volivcev. Na takih srečanjih so v ospredju konkretna vprašanja, nekatera sicer ozko lokalna, večina izpostavljenih vprašanj pa je pomembnih za regijo oz. ljudi, ki v regiji živimo in delujemo.
Ni neobičajno, da se vedno znova postavlja v ospredje infrastrukturo. Tretja razvojna os, prenova in izgradnja manjkajočih vrzeli vodovodnega omrežja ter podobni aktualni problemi, ki bodo po realizaciji pomenili večjo kvaliteto življenja v tem delu Slovenije.
Vlada oz. njen predsednik je dala vedeti, da se zaveda, da je prisotna v gospodarsko in predvsem izvozno najuspešnejši regiji v Sloveniji. Tega sicer ni obešala na veliki zvon, saj je ravno isti dan prišel v javnost dokument, ki je klasificiral državne naložbe in nekoliko nerodno je bilo, ker je bil državni delež v Krki d.d. opredeljen »zgolj« kot portfeljska naložba. Zato je bila dana hitra obljuba prisotnih članov Vlade, da se bo taka opredelitev v fazi dokončnega sprejemanja spremenila in da bo državni delež v Krki opredeljen kot strateška (dolgoročna) naložba, ki ni naprodaj. Veliko se člani vlade tudi niso ukvarjali z gospodarskimi uspehi dolenjskih družb, ker bi morali ugotoviti, da ima tukajšnje gospodarstvo značilnost, da se v njem politika ni vpletala ne s kadrovanjem ne z drugačnimi vplivi. Takšno ogledalo pa bi postavljeno pred večino sedanjih slovenskih politikov pokazalo podobo, ki jo ne želijo videti in priznati. Možnost moči in vpliva je velika skušnjava, ki se ji slovenski politiki v večini ne znajo upreti.
Kar sem sam želel slišati oz. sem naivno pričakoval, je bil »bombonček« ali dva, ki bi ga Novo mesto ali Dolenjska dobila zaradi svojega vztrajnega polnjenja državnega proračuna, ki predstavlja veliko bolj intenziven tok denarja v Ljubljano, kot potem iz državne vreče pride nazaj.Vem, da se denar ne mora kar nakazati nazaj gospodarstvu oz. podjetjem. Toda to gospodarstvo ne deluje v zraku in od zraka. Potrebuje primerno infrastrukturo, energetsko oskrbo in pa predvsem kadre. In ravno na področju kadrov se lahko z današnjimi vlaganji najbolj podpre dolgoročno uspešnost Novega mesta in njegovega gospodarstva. In kaj smo slišali glede tega. Odvzem enega razpisanega oddelka novomeške gimnazije je ostal nespremenjen. Minister je sicer obljubil vrnitev dosedanjega števila oddelkov, če bo dovolj vpisa. Tudi poslanec Ivan Grill se je dan kasneje pohvalil na seji Občinskega sveta, da je pomagal prepričati ministra v to smer. Toda gospod minister in poslanec ali se zavedata, da se z usodo ene najstarejšihšol na slovenskih tleh ne gre tako igrati. Vaše sporočilo je jasno: malo vam bomo vzeli in zastrašili učence, da se ne bodo vpisovali in tvegali omejitve vpisa, potem pa bomo zmagoslavno rekli, da smo že v naprej vedeli, da bo manjši vpis in da je bila odločitev pravilna. Najboljših šol se tako ne da voditi in upravljati. Na žalost tega sporočila od številnih bivših maturantov novomeške gimnazije s katerimi se je v vlogi uspešnih direktorjev srečevala vladna ekipa, ni uspela sprejeti in ga razumeti. Drugo sporočilo, ki ga je povedal eden od vodilnih razvojnih direktorjev na srečanju, pa je bilo, da hočemo imeti v tej regiji možnost razvijanja kvalitetnega tehničnega visokega šolstva in da hočemo imeti v Novem mestu svojo Univerzo. Ker imamo uspešno gospodarstvo in ga hočemo imeti tudi v bodoče. Ker imamo edini v Sloveniji že razvite in postavljene fakultete, ki so s svojimi tehničnimi, informacijskimi in organizacijskimi programi dobili podporo tukajšnjega gospodarstva. Odgovor ministra ni obsegal niti zapisanega v koalicijski pogodbi (tam je predvidena ustanovitev nove tehnične univerze) in je dejal, da se lahko ustanovi nova Univerza vendar zasebna. Jaz bi temu dodal, da če država ne zna »vrniti« dela davkov tukajšnjemu gospodarstvu, potem naj odpravi določene davke in prepusti gospodarstvu, da samo vlaga v svojo izobraževalno in raziskovalno dejavnost.
Razumem razvojno zadržanastališča predstavnikov oblasti, ki prihajajo iz Ljubljane ali drugod. Ne morem pa sprejeti, da ne znamo Dolenjci v en glas zahtevati, kar nam pripada in povedati česa ne damo. Pa to ne samo na lokalni televiziji in pred someščani ali sovaščani, ampak ob vsaki priložnosti in povsod.
Objavljeno v Udarnem listu.